Kdor ima doma male radovedneže, ve, kaj je veriga vprašanj, ki se kot jara kača vleče celo pot v vrtec, ali pa do zadnjega požirka tiste kave, namenjene perečemu vprašanju, ki zahteva popolno predanost misli. “Kam ti hodiš v službo?” – je prišlo na vrsto. “Midva z atijem imava službo doma.” – in ta nedolžni otroški pogled v neskončnost prostora in časa … Ustavila sem ga. Pa ne nalašč, v glavnem me ne motijo njuna neizčrpna vprašanja, ampak službo doma? … Je zaleglo za nekaj časa, potem pa je sledilo vprašanje “Kaj si po poklicu?”. Takrat bi se našem pogovoru lahko pridružil še kdo. Kajti malo ljudi ve za (na drugi pogled očitno) dejstvo, da je čebelarstvo kmetijska panoga, in da smo torej tisti, ki se ukvarjamo s čebelarstvom, kmetje in kmetice. Imamo službo 24 ur na dan in 365 dni na leto. Počivamo, ko službo uspešno preložimo na koga drugega, ali pa, če si v času, ko čebele počivajo, nesramno odtrgamo od časa, ko bi lahko toliko tega postorili v delavnici, pisarni, na promociji na terenu ipd. V milosti in nemilosti vremena z navdušenjem pričakamo prebujanje pomladi trdno odločeni, da bomo to sezono popravili vsako napako. V popolnem primežu matere narave upamo, da nam bo to sezono malce bolj naklonjena. Da bo dobra bera – ker, kot vsak resen čebelji pastir, tudi mi svoje čebele namreč pasemo.

Čebela se pase, ko je za to dovolj zrela. Opravi veliko izletov iz panja za sladki nektar in cvetni prah. Ampak kako čebeli dopoveš, da naj se zdaj pase samo na kostanju? (To vprašanje še sledi, ko ju malo vpeljeva v pastirski segment naše službe.) V resnici čebela nima interesa, da bi se pasla samo na tem, ali tistem. Leti tja, kamor ji sporočijo sodelavke, ali pa kamor še bolje zadiši. Če želiš pridelovati sortni med, je zato najbolje, da čebele fizično prestaviš nekam, kjer je določene drevesne vrste zelo veliko. Ob čisto idealnih vremenskih pogojih čebele tisto vrsto obiskujejo v zelo velikem številu, določen delež tega točenja pa bo vsako leto variabilen, ker sočasno z npr. kostanjem cvetijo tudi druge medonosne rastline, med njimi tudi lipa, ki je prav tako pomembna čebelja paša.

V mnogih deželah, kjer je kmetijstvo veliko bolj intenzivno kot pri nas, so takšne paše in takšne sorte medu le deloma prisotne, ali pa so zelo redke. Na monokultarah poljščin se čebele zelo dobro pasejo, o ja. Na neskončnih poljih sončnic, raznih detelj ali repice, so donosi na panj dvojni v primerjavi z najboljšimi točenji v Sloveniji, ko čebelar še le ob točenju ugotovi, kaj je pravzaprav točil. Bo to res akacija? Ali je tisti majski dež čebele prekinil ravno takrat, ko so jo dobro “zagrabile”? Prav tako rečemo med sabo. Da zagrabijo. Ker je vsaka paša kratko okno priložnosti in čebele se tega zavedajo bolje kot kdor koli. Zato je slovenski med pravi biser. V njem je vtkana negotovost, vzhičenje, sonce in nešteti poleti čebel, ki v pravih razmerah v neverjetnem številu okupirajo krošnje dreves, da včasih pravimo, da jih bodo kar odnesle. Nazaj pridejo težke od medičine, da se kar oprimejo stene panja, da si malo odpočijejo, potem pa vstopijo v panj in medičino predajo delavkam v skladiščenje. Ob taki paši pa si lahko nadejamo točenju, kot se zagre. Ko čebele posamezne celice v satju zidajo kot bloke v prestolnici, da so sati že z vrha panja širši od lesenega okvirja, na katerem stojijo, in beli kot sneg od najbolj čistega deviškega voska. Takrat pa sleherni kmet/-ica vriska od navdušenja. Ure in ure ob čebelarskem točilu poka vice in kuje načrte za prihodnost, med tem ko čez roke letijo tone teže v lesu, vosku in medu. Na vratih pa se vsake toliko prikaže kakšen mali radovednež, da še enkrat, za vsak primer, preveri, ali je čista hoja, ali bo gozdni.